Oprostite, napačna številka

Je tam …? Ne, ni. Je tam…? Ne ni. Oprostite, napačna številka. Si ti…? Ne? Oprostite, napačna številka. Kako je lahko v življenju toliko napačnih številk? Kličeš srečo, ti povejo, da imaš napačno številko. Kličeš iskrenost, spet izveš, da številka ni prava. Kličeš ljubezen, številka ni dosegljiva. Oprostite,  je tam zdrava kmečka pamet? Oprostite, napačna številka.

Kolikokrat je potrebno poklicati? Kdaj odnehati? Bo katera izmed številk spet aktivirana? Halo, na pomoč?! Oprostite, tukaj ne pomagamo izgubljenim dušam, napačna številka. Pri vragu, ste vsi na napačnih številkah? Že vem, kje je problem, vseskozi sem v drugem omrežju, v drugem sistemu in drugem miselnem okvirju. Morda bo zdaj boljše, ko sem našla pozabljena navodila za klicanje drugam. Piše takole: “…najprej zavrtite številko za sebičnost, če povezava še vedno ni vzpostavljena, poskusite z brezbrižnostjo. V kolikor je tudi to pot številka napačna, ste v riti. Opustite klicanje.

Opustila sem klicanje. Vsaj za tišino imam pravo številko.  Ker ne kličem, so začeli klicati mene. Zadnje dni se javlja tiha neosredotočena žalost. Nasmeh je že po treh dneh obupal, zdaj je nedosegljiv, a glavobol me kliče vsak dan vsaj trikrat. Kliče spet in spet, čeprav se ne oglasim vedno, tudi klicev mu ne vračam. Kako naj dobim napačno številko zase?

Čudne so te številke, ko jo imam, je ne bi imela, ko je nimam, je tudi ne bi imela.

Mateja? Oprostite, napačna številka.

Popularity: 13% [?]


Kadarkoli v Kjerkoli

Odprla je oči. Stala je pred vrati. Težka barva oceanskih globin se je luščila z njih, skorajda je lahko videla školjke; zazdelo se ji je, da voha sol. Le da je bilo morje tisoče kilometrov stran. Star oreh je metal senco na vrata sredi ničesar, rjavkasto-rumenkasta preproga napol gnilih listov je prekrivala ostanek stopnic. Obrnila


Veselka in ciklomat

Molče je sedela. Slušalka ji je spolzela iz ušes. Ni opazila. V mislih je izdelovala graf, statistiko svojih uspehov in neuspehov. Grem ven, se je odločila. Ni se premaknila. Uspelo mi bo, si je zatrjevala. Vsak dan je bilo isto. Dala bom priložnost, je upala. Delali so tiho, iz ozadja. Vsak dan posebej so ji


O deklici, ki ni hotela odrasti

Rada se je zastrmela skozi okno, preštevala listje na hruški pod oknom, prebirala nežne in manj nežne misli, jih skrivala pod roževinast oklep ignorance. Bila je neusmiljena. Zavračala je vse, kar je le dišalo po tem, da bi lahko bila srečna. Z raztrgano mrežo je lovila spomine in se čudila, s kakšno lahkoto so vedno


Grmeča vreča besed

Stiskalo jo je v prsih in dušilo. Napad panike. Vedela je, kaj se bo zgodilo, zato ni hotela popustiti. Silovito upirala želji, da bi se prepustila hromečemu strahu, da bi zaprla oči in se delala, da ne obstaja, da nič ni resnično. Želja po preživetju in kontroli se je bojevala z željo po dokončni predaji.


Riba napihovalka

Valovi so se brutalno znašali nad skalami, zdelo se ji je, da tam ne more preživeti nič. Motila se je, kot že tolikokrat poprej. Pod vodno gladino stvari niso bile niti približno tako dramatične; udrihanje valov se je spremenilo v nežno božanje, butanje v zamolko uspavanko. Sedela je na eni izmed skal, ravno dovolj blizu,