Aloha!Dobrodošli na otok ropotajočih črk.

Odprla je oči. Stala je pred vrati. Težka barva oceanskih globin se je luščila z njih, skorajda je lahko videla školjke; zazdelo se ji je, da voha sol. Le da je bilo morje tisoče kilometrov stran. Star oreh je metal senco na vrata sredi ničesar, rjavkasto-rumenkasta preproga napol gnilih listov je prekrivala ostanek stopnic. Obrnila se je, nihče ji ni sledil. Strmela je v vrata in skušala razvozlati, kako je prišla tja. Kaj naj si začne z vrati? Stopila je naokrog. Vrata so izginila. Stopila je nazaj, spet je zavohala sol. Vrata so bila tam.

Stopila je na prvo stopnico. Vrata so se ji kar naenkrat zazdela večja. Presenečeno je pogledala prste na rokah. Krčili so se, pred njenimi očmi so postajali mini hrenovke. V čevljih je začutila praznino, sklonila se je in zatipala dovolj prostora še za pol stopala. Stopila je na drugo stopnico in tretjo, pred njo so se pojavljale ena za drugo. Vrata niso bila nič bližje, tudi večala se niso in ne manjšala. Začela je teči. Že pri prvem koraku je izgubila čevlje. Začuda so se stopnice manjšale z njo. Tekla je, da je ostala brez sape, vrata so še kar ždela tam, nič bližje in nič dlje. Ustavila se je, ob strani jo je začelo ščipati. Od utrujenosti je zaprla oči in skušala zajeti nekaj zraka. Zravnala se je in še vedno z zaprtimi očmi začela teči. S takšno silo je butnila v oviro, da jo je vrglo po tleh. Pogledala je z enim očesom in nato še z drugim. Vrata. Segla je po kljuki in jih počasi odprla.

Osuplo je opazovala prizor pred seboj. Tropske ribice so plavale mimo, kot da bi se jim mudilo na sestanek, morski konjički so čebljali, morski bič je prenašal sončne žarke na svojih širokih plečih. Najprej ga ni videla. Stal je nekoliko ob strani in se ji smehljal. Odprla je usta, da bi spregovorila. Nežno je položil dlan na njena usta in se potopil v njene oči. Obdala jo je toplina. Objel jo je in se ovil v njene lase. Z rokami je zajel njen obraz, njegove ustnice s spolzele od čela, preko nosu do ustnic. Poljubil jo je.

Live till you die.

Popularity: 4% [?]

Molče je sedela. Slušalka ji je spolzela iz ušes. Ni opazila. V mislih je izdelovala graf, statistiko svojih uspehov in neuspehov. Grem ven, se je odločila. Ni se premaknila. Uspelo mi bo, si je zatrjevala. Vsak dan je bilo isto. Dala bom priložnost, je upala. Delali so tiho, iz ozadja. Vsak dan posebej so ji dajali občutek, da je nekaj posebnega… nekaj, kar lahko zavržeš, takoj ko pride mimo, zraven, poleg ona… Druga. Vseeno. Karkoli je naredila, vedno isto.

Sprehajala se je preko mosta. Lepo bi bilo biti labod. Dvignila je roke in pomahala. Labodi so ji pomahali nazaj. Tako je mislila. Preimenovala se bom. Veselka bom. Zalepila si je selotejp na kotičke ustnic. Absurdno. Bizarno. Morbidno. Učinkovito. Hodila bom sama.

Ciklomat je zaključil svoj krog. Črno, rdeče, rumeno. Črno, rdeče, rumeno. Črno, črno, črno.

Popularity: 4% [?]

Rada se je zastrmela skozi okno, preštevala listje na hruški pod oknom, prebirala nežne in manj nežne misli, jih skrivala pod roževinast oklep ignorance. Bila je neusmiljena. Zavračala je vse, kar je le dišalo po tem, da bi lahko bila srečna. Z raztrgano mrežo je lovila spomine in se čudila, s kakšno lahkoto so vedno znova ušli.
Bila je pogumna in predrzna, bila je celo tako domišljava, da je pričakovala velike spremembe. Pričakovala je, da se bo spremenilo nespremenljivo, da bo ponoči svetlo in podnevi mrak, da bo gravitacija nehala delovati in da so vsi ljudje dobri. Šla je celo tako daleč, da si je zaupala in verjela vase, na koncu je verjela tudi drugim.

Sprememba je bila minimalna. Lahko je dejala, da ni več sama, bila je pač z nekom, a še zmeraj neizmerljivo osamljena. Z jokom je naskrivaj spirala želje in hotenja, premagovala strah, da bo zapuščena. Jezila se je, ko se je zavlekla v kot, se pokrila čez glavo, v prsih jo je tiščalo in jo sililo k razmišljanju “Zakaj je tako? Mi je tega treba?” Z roke je hotela spraskati bolečino, ki jo je doziral dnevno, s katero jo je hotel držati v ponižnosti in pričakovani večni hvaležnosti. Dosegel je, kar ni želel in kar ni hotel.
Otopela je. Obrusila je žalost, s selotejpom za silo zakrpala najhujše razpoke. Ohlajala se je. Ko se je ohladila in ko je bolečina ljubezni postala hlad tujca, je zaprla vrata. Odšla je. Ne bo je nazaj.

Popularity: 14% [?]

Stiskalo jo je v prsih in dušilo. Napad panike. Vedela je, kaj se bo zgodilo, zato ni hotela popustiti. Silovito upirala želji, da bi se prepustila hromečemu strahu, da bi zaprla oči in se delala, da ne obstaja, da nič ni resnično. Želja po preživetju in kontroli se je bojevala z željo po dokončni predaji.
Analizirala je besedila, hkrati je analizirala sebe in ugotavljala, da se sama spreminja v grmečo vrečo besed.

Popularity: 8% [?]

Valovi so se brutalno znašali nad skalami, zdelo se ji je, da tam ne more preživeti nič. Motila se je, kot že tolikokrat poprej. Pod vodno gladino stvari niso bile niti približno tako dramatične; udrihanje valov se je spremenilo v nežno božanje, butanje v zamolko uspavanko.

Sedela je na eni izmed skal, ravno dovolj blizu, da je lahko opazovala mehurčke zraka, ki so kot nemirni jezdeci jezdili val, dokler se ni njihova usoda nenadoma zaključila, ko je val zadel ob skalo. Bilo je prijetno, toplo in vonj ji je prijal, prijalo ji je sonce, ki je grelo že nekoliko zagorele roke in puščalo sledi nasmeha na obrazu. Lahko bi zadremala … če ne bi njene pozornosti privabilo svetlikanje iz bližnjega tolmunčka, ki ga je naredil val, ali morda kak val pred njim.

Radovedno je stegnila vrat. Bila je predaleč, da bi lahko razločila, ali gre za igro odsevov sončnih žarkov, ali pa se dejansko nekaj premika v tolmunčku. Vstala je in previdno skočila z ene skale na drugo in nato na tretjo. Bila je bosa, ni hotela tvegati, da bi stopila na oster rob skale.

Kakšna riba, nenavadna riba! Opazovala jo je, jo ogovorila in se pri tem nasmejala sama sebi. Ribe ne govorijo, torej … kakšne možnosti sploh ima, da bi jo riba razumela, tudi če bi zadela ravno ribji odtenek človeške govorice? Ker je bila sama skoraj tako nenavadna, kot je bila nenavadna riba, je prisluhnila, namesto da bi še naprej govorila. Slišala je. V začetku je bil glas slaboten, le s težavo ga je razločila med šumenjem in rohnenjem valov. Dlje kot je poslušala, jasneje je razbirala besede iz ribje zgodbe. Zamaknjeno je poslušala. Slišala je že govoriti žirafe, slone, kolibrije in lisice, a ribe še ni slišala. Zdelo se ji je, kot da je na novo zaživela, kot da je morje izpljunilo njo, ne ribe.

Riba ji je pripovedovala zgodbe o globinah, o temi, ki vlada tam, kamor svetloba več ne seže, o miru in nemiru, ki ga prinaša zavedanje o morskih širjavah in globočinah, o tlaku, ki ga dela voda in ki ga še dodatno povzroča zavedanje o bivanju. Modro je govorila riba in rada jo je poslušala. Čez čas je stegnila roko in s prsti vznemirila tolmunček, se dotaknila ribe in jo nežno pobožala. Ribi je godilo, spremenila je barve, zažarela je in iz nje so prihajale nove in nove zgodbe.

Sonce se je poslovilo in na skale je sedel mrak. Poslovila se je od ribe, vedela je, da mora nazaj, sicer lahko pade in se polomi na skalah. Obljubila je, da bo prišla nazaj.

Drugi dan je spet prišla in dan za tem in dan za naslednjim. Noge so se ji utrdile, nič več ni previdno stopala. Tisti dan se je pognala s skale na skalo, da bi čimprej videla ribo. Zdrsnilo ji je in grdo je padla. Skušala se je ujeti z rokami. Preprečila je najhujše, vendar si je porezala dlani na ostrih robovih skal. Nekako se je privlekla do ribe, da bi ji povedala, kaj se je zgodilo. Odprla je usta, a so po prvih nekaj besedah ostale obtičale nekje v grlu. Riba je ni slišala, riba ni razumela neribje govorice, riba je ni poslušala.

Poslovili sta se. Roke so jo pekle, oči so bile trudne, v glavi ji je odzvanjalo bučanje, zdelo se ji je, da ji kri pritiska na sence. Želela je le domov.

Po nekaj dneh je prišla spet k ribi. Riba se je malodane užaljeno obrnila stran, ker je ni takoj pobožala. Molče ji je pokazala roke, povite v krpe, na nekaterih mestih so se še videli sveži madeži. Ureznine se niso celile tako hitro, kot bi se morale. Riba je zrla drugam. Hotela ji je povedati vsaj z očmi, s pogledi, s kretnjami, a riba se ni zmenila zanjo.

Odvila je krpe z rok. Bila je nesrečna, bila je prepričana, da je užalostila ribo, tega pa za nič na svetu ni hotela. Roke je položila v tolmunček in pobožala ribo. Kakor hitro se je s prsti dotaknila njene krasne kože, se je riba napihnila. Sprožilo se je tisoče drobnih, kot britev ostrih konic, vsaka izmed njih polna strupa. Ena izmed njih se je zarila globoko v nezaceljeno ureznino.
Zapeklo jo je, zvrtelo se ji je in naenkrat je začutila hlad. Riba je spregovorila. Povedala ji je, da je ne potrebuje in da obstaja veliko rok, ki jo božajo, ko to hoče in želi, vedno.

Majhna konica je postala ledena ost, prebodla jo je in se nekje v notranjosti odlomila. Ribi je še pomagala nazaj v morje, potem pa je tiho odkorakala domov. Še vedno hodi sedet na skale, iskat sončne žarke, le za vsakim tolmunom se več ne ozira in ne išče svetlikanja.

Popularity: 43% [?]

Vznemirjala ga je. Njena svoboda mu je mešala misli, njen oster um ga je privabljal, kakor zrele češnje privabljajo škorce, da potem brutalno cefrajo vejo za vejo. Cefral je njene misli. Želel jo je ukrotiti in imeti, držati in hkrati opazovati, kako plahuta v vetru. Rad bi pil z njenih ustnic, rad bi se je dotikal in jo držal, rad bi jo božal in opazoval njen smeh, poslušal barvo njenega glasu.

“Grem,” je tiho, a odločno dejala.
“Kam greš?” je z rahlim obupom v glasu skušal zadržati njen korak.
“V puščavo.”
“S teboj grem.”
“Lahko mi slediš v puščavo, vendar boš žejen in utrujen. Ni lahko biti svoboden.”
“Želim si s tabo.”
“Ne morem potešiti tvoje žeje.”
“Vseeno mi je, hočem s tabo, ne rabim vode.”

Hodila sta, vrtinčasti oblak peska je brusil njuna stopala. Mehko, a odločno je stopala, korak za korakom, s pogledom v daljavo, tam kjer je videla, da se srečata belo in črno, dobro in slabo. Pot je življenje in življenje je pot, ki ga privabi vročina. Slane sledi pišejo svojo plat zgodbe, oči govorijo drugo.

“Žejen sem, daj mi piti.”
“Nimam vode.”
“Žejen sem, daj mi vode.”
“Nimam vode.”
“Zakaj si me zvabila v puščavo? Žejen sem in nesrečen!”
“Vrni se nazaj, vrni se k studencu. Nisi pripravljen, nisi bil pripravljen in verjetno nikoli ne boš.”

Odšla je naprej. Žalostno je gledal za njo, zgubljal jo je, želel si je je, želel si je njenega smeha, njenih hrapavih besed in prijetne tišine.

Bil je žejen. Obrnil se je in počasi odkorakal nazaj k studencu. Studenec je vir, puščava pot.

Popularity: 31% [?]