Rada se je zastrmela skozi okno, preštevala listje na hruški pod oknom, prebirala nežne in manj nežne misli, jih skrivala pod roževinast oklep ignorance. Bila je neusmiljena. Zavračala je vse, kar je le dišalo po tem, da bi lahko bila srečna. Z raztrgano mrežo je lovila spomine in se čudila, s kakšno lahkoto so vedno znova ušli.
Bila je pogumna in predrzna, bila je celo tako domišljava, da je pričakovala velike spremembe. Pričakovala je, da se bo spremenilo nespremenljivo, da bo ponoči svetlo in podnevi mrak, da bo gravitacija nehala delovati in da so vsi ljudje dobri. Šla je celo tako daleč, da si je zaupala in verjela vase, na koncu je verjela tudi drugim.
Sprememba je bila minimalna. Lahko je dejala, da ni več sama, bila je pač z nekom, a še zmeraj neizmerljivo osamljena. Z jokom je naskrivaj spirala želje in hotenja, premagovala strah, da bo zapuščena. Jezila se je, ko se je zavlekla v kot, se pokrila čez glavo, v prsih jo je tiščalo in jo sililo k razmišljanju “Zakaj je tako? Mi je tega treba?” Z roke je hotela spraskati bolečino, ki jo je doziral dnevno, s katero jo je hotel držati v ponižnosti in pričakovani večni hvaležnosti. Dosegel je, kar ni želel in kar ni hotel.
Otopela je. Obrusila je žalost, s selotejpom za silo zakrpala najhujše razpoke. Ohlajala se je. Ko se je ohladila in ko je bolečina ljubezni postala hlad tujca, je zaprla vrata. Odšla je. Ne bo je nazaj.
Popularity: 23% [?]
No Comments