Odprla je oči. Stala je pred vrati. Težka barva oceanskih globin se je luščila z njih, skorajda je lahko videla školjke; zazdelo se ji je, da voha sol. Le da je bilo morje tisoče kilometrov stran. Star oreh je metal senco na vrata sredi ničesar, rjavkasto-rumenkasta preproga napol gnilih listov je prekrivala ostanek stopnic. Obrnila se je, nihče ji ni sledil. Strmela je v vrata in skušala razvozlati, kako je prišla tja. Kaj naj si začne z vrati? Stopila je naokrog. Vrata so izginila. Stopila je nazaj, spet je zavohala sol. Vrata so bila tam.
Stopila je na prvo stopnico. Vrata so se ji kar naenkrat zazdela večja. Presenečeno je pogledala prste na rokah. Krčili so se, pred njenimi očmi so postajali mini hrenovke. V čevljih je začutila praznino, sklonila se je in zatipala dovolj prostora še za pol stopala. Stopila je na drugo stopnico in tretjo, pred njo so se pojavljale ena za drugo. Vrata niso bila nič bližje, tudi večala se niso in ne manjšala. Začela je teči. Že pri prvem koraku je izgubila čevlje. Začuda so se stopnice manjšale z njo. Tekla je, da je ostala brez sape, vrata so še kar ždela tam, nič bližje in nič dlje. Ustavila se je, ob strani jo je začelo ščipati. Od utrujenosti je zaprla oči in skušala zajeti nekaj zraka. Zravnala se je in še vedno z zaprtimi očmi začela teči. S takšno silo je butnila v oviro, da jo je vrglo po tleh. Pogledala je z enim očesom in nato še z drugim. Vrata. Segla je po kljuki in jih počasi odprla.
Osuplo je opazovala prizor pred seboj. Tropske ribice so plavale mimo, kot da bi se jim mudilo na sestanek, morski konjički so čebljali, morski bič je prenašal sončne žarke na svojih širokih plečih. Najprej ga ni videla. Stal je nekoliko ob strani in se ji smehljal. Odprla je usta, da bi spregovorila. Nežno je položil dlan na njena usta in se potopil v njene oči. Obdala jo je toplina. Objel jo je in se ovil v njene lase. Z rokami je zajel njen obraz, njegove ustnice s spolzele od čela, preko nosu do ustnic. Poljubil jo je.
Live till you die.
Popularity: 12% [?]
No Comments