Kolikokrat je potrebno poklicati? Kdaj odnehati? Bo katera izmed številk spet aktivirana? Halo, na pomoč?! Oprostite, tukaj ne pomagamo izgubljenim dušam, napačna številka. Pri vragu, ste vsi na napačnih številkah? Že vem, kje je problem, vseskozi sem v drugem omrežju, v drugem sistemu in drugem miselnem okvirju. Morda bo zdaj boljše, ko sem našla pozabljena navodila za klicanje drugam. Piše takole: “…najprej zavrtite številko za sebičnost, če povezava še vedno ni vzpostavljena, poskusite z brezbrižnostjo. V kolikor je tudi to pot številka napačna, ste v riti. Opustite klicanje.”

Opustila sem klicanje. Vsaj za tišino imam pravo številko.  Ker ne kličem, so začeli klicati mene. Zadnje dni se javlja tiha neosredotočena žalost. Nasmeh je že po treh dneh obupal, zdaj je nedosegljiv, a glavobol me kliče vsak dan vsaj trikrat. Kliče spet in spet, čeprav se ne oglasim vedno, tudi klicev mu ne vračam. Kako naj dobim napačno številko zase?

Čudne so te številke, ko jo imam, je ne bi imela, ko je nimam, je tudi ne bi imela.

Mateja? Oprostite, napačna številka.

Stopila je na prvo stopnico. Vrata so se ji kar naenkrat zazdela večja. Presenečeno je pogledala prste na rokah. Krčili so se, pred njenimi očmi so postajali mini hrenovke. V čevljih je začutila praznino, sklonila se je in zatipala dovolj prostora še za pol stopala. Stopila je na drugo stopnico in tretjo, pred njo so se pojavljale ena za drugo. Vrata niso bila nič bližje, tudi večala se niso in ne manjšala. Začela je teči. Že pri prvem koraku je izgubila čevlje. Začuda so se stopnice manjšale z njo. Tekla je, da je ostala brez sape, vrata so še kar ždela tam, nič bližje in nič dlje. Ustavila se je, ob strani jo je začelo ščipati. Od utrujenosti je zaprla oči in skušala zajeti nekaj zraka. Zravnala se je in še vedno z zaprtimi očmi začela teči. S takšno silo je butnila v oviro, da jo je vrglo po tleh. Pogledala je z enim očesom in nato še z drugim. Vrata. Segla je po kljuki in jih počasi odprla.

Osuplo je opazovala prizor pred seboj. Tropske ribice so plavale mimo, kot da bi se jim mudilo na sestanek, morski konjički so čebljali, morski bič je prenašal sončne žarke na svojih širokih plečih. Najprej ga ni videla. Stal je nekoliko ob strani in se ji smehljal. Odprla je usta, da bi spregovorila. Nežno je položil dlan na njena usta in se potopil v njene oči. Obdala jo je toplina. Objel jo je in se ovil v njene lase. Z rokami je zajel njen obraz, njegove ustnice s spolzele od čela, preko nosu do ustnic. Poljubil jo je.

Live till you die.

Sprehajala se je preko mosta. Lepo bi bilo biti labod. Dvignila je roke in pomahala. Labodi so ji pomahali nazaj. Tako je mislila. Preimenovala se bom. Veselka bom. Zalepila si je selotejp na kotičke ustnic. Absurdno. Bizarno. Morbidno. Učinkovito. Hodila bom sama.

Ciklomat je zaključil svoj krog. Črno, rdeče, rumeno. Črno, rdeče, rumeno. Črno, črno, črno.

Sprememba je bila minimalna. Lahko je dejala, da ni več sama, bila je pač z nekom, a še zmeraj neizmerljivo osamljena. Z jokom je naskrivaj spirala želje in hotenja, premagovala strah, da bo zapuščena. Jezila se je, ko se je zavlekla v kot, se pokrila čez glavo, v prsih jo je tiščalo in jo sililo k razmišljanju “Zakaj je tako? Mi je tega treba?” Z roke je hotela spraskati bolečino, ki jo je doziral dnevno, s katero jo je hotel držati v ponižnosti in pričakovani večni hvaležnosti. Dosegel je, kar ni želel in kar ni hotel.
Otopela je. Obrusila je žalost, s selotejpom za silo zakrpala najhujše razpoke. Ohlajala se je. Ko se je ohladila in ko je bolečina ljubezni postala hlad tujca, je zaprla vrata. Odšla je. Ne bo je nazaj.

Sedela je na eni izmed skal, ravno dovolj blizu, da je lahko opazovala mehurčke zraka, ki so kot nemirni jezdeci jezdili val, dokler se ni njihova usoda nenadoma zaključila, ko je val zadel ob skalo. Bilo je prijetno, toplo in vonj ji je prijal, prijalo ji je sonce, ki je grelo že nekoliko zagorele roke in puščalo sledi nasmeha na obrazu. Lahko bi zadremala … če ne bi njene pozornosti privabilo svetlikanje iz bližnjega tolmunčka, ki ga je naredil val, ali morda kak val pred njim.

Radovedno je stegnila vrat. Bila je predaleč, da bi lahko razločila, ali gre za igro odsevov sončnih žarkov, ali pa se dejansko nekaj premika v tolmunčku. Vstala je in previdno skočila z ene skale na drugo in nato na tretjo. Bila je bosa, ni hotela tvegati, da bi stopila na oster rob skale.

Kakšna riba, nenavadna riba! Opazovala jo je, jo ogovorila in se pri tem nasmejala sama sebi. Ribe ne govorijo, torej … kakšne možnosti sploh ima, da bi jo riba razumela, tudi če bi zadela ravno ribji odtenek človeške govorice? Ker je bila sama skoraj tako nenavadna, kot je bila nenavadna riba, je prisluhnila, namesto da bi še naprej govorila. Slišala je. V začetku je bil glas slaboten, le s težavo ga je razločila med šumenjem in rohnenjem valov. Dlje kot je poslušala, jasneje je razbirala besede iz ribje zgodbe. Zamaknjeno je poslušala. Slišala je že govoriti žirafe, slone, kolibrije in lisice, a ribe še ni slišala. Zdelo se ji je, kot da je na novo zaživela, kot da je morje izpljunilo njo, ne ribe.

Riba ji je pripovedovala zgodbe o globinah, o temi, ki vlada tam, kamor svetloba več ne seže, o miru in nemiru, ki ga prinaša zavedanje o morskih širjavah in globočinah, o tlaku, ki ga dela voda in ki ga še dodatno povzroča zavedanje o bivanju. Modro je govorila riba in rada jo je poslušala. Čez čas je stegnila roko in s prsti vznemirila tolmunček, se dotaknila ribe in jo nežno pobožala. Ribi je godilo, spremenila je barve, zažarela je in iz nje so prihajale nove in nove zgodbe.

Sonce se je poslovilo in na skale je sedel mrak. Poslovila se je od ribe, vedela je, da mora nazaj, sicer lahko pade in se polomi na skalah. Obljubila je, da bo prišla nazaj.

Drugi dan je spet prišla in dan za tem in dan za naslednjim. Noge so se ji utrdile, nič več ni previdno stopala. Tisti dan se je pognala s skale na skalo, da bi čimprej videla ribo. Zdrsnilo ji je in grdo je padla. Skušala se je ujeti z rokami. Preprečila je najhujše, vendar si je porezala dlani na ostrih robovih skal. Nekako se je privlekla do ribe, da bi ji povedala, kaj se je zgodilo. Odprla je usta, a so po prvih nekaj besedah ostale obtičale nekje v grlu. Riba je ni slišala, riba ni razumela neribje govorice, riba je ni poslušala.

Poslovili sta se. Roke so jo pekle, oči so bile trudne, v glavi ji je odzvanjalo bučanje, zdelo se ji je, da ji kri pritiska na sence. Želela je le domov.

Po nekaj dneh je prišla spet k ribi. Riba se je malodane užaljeno obrnila stran, ker je ni takoj pobožala. Molče ji je pokazala roke, povite v krpe, na nekaterih mestih so se še videli sveži madeži. Ureznine se niso celile tako hitro, kot bi se morale. Riba je zrla drugam. Hotela ji je povedati vsaj z očmi, s pogledi, s kretnjami, a riba se ni zmenila zanjo.

Odvila je krpe z rok. Bila je nesrečna, bila je prepričana, da je užalostila ribo, tega pa za nič na svetu ni hotela. Roke je položila v tolmunček in pobožala ribo. Kakor hitro se je s prsti dotaknila njene krasne kože, se je riba napihnila. Sprožilo se je tisoče drobnih, kot britev ostrih konic, vsaka izmed njih polna strupa. Ena izmed njih se je zarila globoko v nezaceljeno ureznino.
Zapeklo jo je, zvrtelo se ji je in naenkrat je začutila hlad. Riba je spregovorila. Povedala ji je, da je ne potrebuje in da obstaja veliko rok, ki jo božajo, ko to hoče in želi, vedno.

Majhna konica je postala ledena ost, prebodla jo je in se nekje v notranjosti odlomila. Ribi je še pomagala nazaj v morje, potem pa je tiho odkorakala domov. Še vedno hodi sedet na skale, iskat sončne žarke, le za vsakim tolmunom se več ne ozira in ne išče svetlikanja.

“Grem,” je tiho, a odločno dejala.
“Kam greš?” je z rahlim obupom v glasu skušal zadržati njen korak.
“V puščavo.”
“S teboj grem.”
“Lahko mi slediš v puščavo, vendar boš žejen in utrujen. Ni lahko biti svoboden.”
“Želim si s tabo.”
“Ne morem potešiti tvoje žeje.”
“Vseeno mi je, hočem s tabo, ne rabim vode.”

Hodila sta, vrtinčasti oblak peska je brusil njuna stopala. Mehko, a odločno je stopala, korak za korakom, s pogledom v daljavo, tam kjer je videla, da se srečata belo in črno, dobro in slabo. Pot je življenje in življenje je pot, ki ga privabi vročina. Slane sledi pišejo svojo plat zgodbe, oči govorijo drugo.

“Žejen sem, daj mi piti.”
“Nimam vode.”
“Žejen sem, daj mi vode.”
“Nimam vode.”
“Zakaj si me zvabila v puščavo? Žejen sem in nesrečen!”
“Vrni se nazaj, vrni se k studencu. Nisi pripravljen, nisi bil pripravljen in verjetno nikoli ne boš.”

Odšla je naprej. Žalostno je gledal za njo, zgubljal jo je, želel si je je, želel si je njenega smeha, njenih hrapavih besed in prijetne tišine.

Bil je žejen. Obrnil se je in počasi odkorakal nazaj k studencu. Studenec je vir, puščava pot.

• Prihodnost je jutri
• Komatozna simfonija

Leto 2023.

Nedoumljiv pojav sončevih peg je povzročil paniko. Združene države Amerike, Argentina in Brazilija so ostale brez komunikacijskih povezav, brez hrane in brez virov za preživetje, prizadejala jih je nova vrsta kuge. Veliko jih je umrlo, preživeli so postali kanibalski plenilci. Kanado je dobesedno odradiral čuden vrtinec, ki je nato preskočil na Mehiko. Preživeli so gradili plovila vseh vrst, da bi jih novonastali tokovi ponesli proti varnejšemu ozemlju. Afriko so nasilno zasedli že pet let pred tem. Posebne enote hladnokrvnih komandosov so iztrebile še tisto malo domačinov, kar jih je ostalo po nenadnem valu čudne bolezni, ki je prizadela le temnopolte prebivalce. Sahara se je spremenila v eno samo kremenčevo gmoto. Vročinska nevihta je stopila pesek in nastale so nenavadne tvorbe, labirinti votlin in prehodov. Preživeli so se skrivali v votlinah. Komandosi so pripravili teren za Veliko selitev.

Evropa je bila pripravljena. Pod pretvezo podnebnih sprememb, ki so povzročile naraščanje morske gladine, so Evropejci zgradili ogromen zid, ki je dvigoval visoko nad obalo, se raztezal po italijanskem škornju, zajel večji del bivše Grčije, ki je le še po imenu spominjala na nekoč pomembno državo. Zid se je nadaljeval ob obali Rdečega morja, segel do Urala, presekal Volgo in še pred Moskvo zavil proti Estoniji in ostankom norveških fjordov.

Anglija je bila že dolgo zgubljena. Komandosi so na otok poslali posebne enote ubijalskih strojev, ki so iztrebili prebivalce do zadnjega. Irska se je zaradi svoje uporniške zgodovine držala slabo leto dlje, vendar je na koncu podlegla. Evropa je ostala sama.

Azijo je v deželo duhov in zoglenelih ali gnijočih trupel spremenil nuklearni spopad Kitajcev, Rusov in Indijcev. Nepričakovane klimatske spremembe so povzročile kroženje radioaktivnih oblakov le nad bojiščem, ki je zajelo vse od Moskve do Pekinga, ves Bližnji vzhod in vse otoške skupine do Avstralije. Avstralci so bolj po sreči pravi čas zgradili zaščitne kupole nad Sydneyjem in Melbournom, ostala mesta so dobesedno izhlapela ob vročinskem udaru.

Stala je na obzidju, plapolajočih prsi, adrenalin ji je prepojil vsako celico posebej. Veter ji je rahlo valovil lase, mrkega obraza in še bolj temačnih misli je opazovala grozeče oblike plovil. Mora ga ubraniti, mora. Za vsako ceno, tudi za ceno lastnega življenja.

Bila sta nenavaden par. On visok in suh, neprestano zmršenih las, prikupno, a nevarno zmeden, sploh ko si je popravljal vedno kriva očala. Ona majhna, dokaj mišičasto grajena, srborita in pogosto smotana, ker je ob najmanj primernih trenutkih zbijala šale. Glede določenih zadevščin je bila hudo sramežljiva, vendar tega za nič na svetu ne bi priznala. Ljubila ga je na svoj divji način, vendar mu tega ni povedala.V teh časih ni bilo časa za nežnosti in romantiko.

Misli so ji za hip odtavale. Spet je zagledala dekle … dekle v rdeči obleki, ki sedi pod starim hrastom na griču. O tem dekletu je večkrat sanjala. Ni vedela, ali je dekle resnično, ali je to ona sama v nekem drugem času in drugem prostoru, ali je samo projekcija njene podzavesti zaradi grozot, ki so se dogajale. Zabolelo jo je v prsih, spomnila se je sanj. Bila je dekle v rdeči obleki. Vstala je in ga zagledala ob vznožju. Pomahala mu je, vendar so bile njene roke tako težke, noge kot bi bile zarasle s koreninami drevesa. Pognala se je proti njemu, noge so se iztrgale iz spon, tekla je, on se je oddaljeval. Tekla je, vendar je bil vedno hitrejši od nje. Vedno znova se je vračala k njemu, bolečina v prsih se je stopnjevala.

Počilo je. Nič ni slišala na desno uho. Na desnem ramenu je opazila kri. Streljali so s plovila in na srečo jo je šrapnel le oplazil. Spreletelo jo je, takoj mora k njemu! Opazila je dim in luknjo v zidu, kjer ne bi smela biti. Tekla je in tekla, o groza, tekla je točno tako kot v sanjah, tekla k njemu! Naj bo živ! Prosim, naj bo živ!

Našla ga je. Težko je dihal, opazila je krvav madež na njegovi majici.

Chapters: | 1 | 2 | Next |

Ohladilo se je, mrazilo jo je, ko je sede ob oknu zrla na samotno ulico. Vsake toliko je tišino pretrgal zvok avtomobila. Še mačke so danes raje ostale doma. Sivina je sedala na okensko polico, na knjige in na prašno svetilko. Sivina je sedla na njeno dušo, jo pogoltnila in spet izpljunila.

Zakaj si ne morem odpustiti, se je spraševala. Zakaj ne morem poleteti? Trume starih sovragov so jo obdale. Obledeli spomini, okrušene misli in zbrušene ideje, kako bi naj bilo in kako ni.

Iskala je nekaj, kar bi ji spremenilo življenje, hotela je izvedeti, kje se skriva zlata ruda v rudniku Brezupa. Nikogaršnja in vseeno vsakogaršnja. Sovragi so se potuhnjeno pojavili, vzeli so se iz sivine, popraskali njeno obrambno lupino in jo pokrili s sivimi prsti. Pobožali so jo po laseh, se naselili v očeh. Žalost jo je zalila, kot morje zalije skale ob plimi.

Nauči se odpuščati, nauči se odpustiti, si je pregovarjala. Nauči se odpuščati, nauči se odpustiti si.