Odprla je oči. Stala je pred vrati. Težka barva oceanskih globin se je luščila z njih, skorajda je lahko videla školjke; zazdelo se ji je, da voha sol. Le da je bilo morje tisoče kilometrov stran. Star oreh je metal senco na vrata sredi ničesar, rjavkasto-rumenkasta preproga napol gnilih listov je prekrivala ostanek stopnic. Obrnila …